Nekje na Dolenjskem so kraji,
kjer dosti je trnja in dosti rož,
a zemlja je žena, ki že s smehljaji
vžge srca najtrdnejših mož.
Tam pesmi so pisana polja,
verzi samotne ozke poti
in trdna, nezmagana volja
kot ritem povsod valovi.
Tam žita, do prsi visoka,
vsako poletje šume
in vsaka dlan je topla, široka,
kot so široki in dobri ljudje.
Tam gre življenje od leta do leta
vedno isti zaključeni krog,
dokler v grob ne pospremijo kmeta
vaščani in zemlja in bog.
A smrt nič ne menja ne zbriše:
polje ostane in delo in kruh
in po starem beljene nizke hiše
in v hiša po starem življenju duh.
Iste prastare podobe na steni
in večno enake skrbi;
življenje, ki tre se in péni
in zvon, ki le tole doni:
Nekje na Dolenjskem so kraji,
hiša, vinograd, košček poljà ...
Tam so meseci sami maji,
tam sem nekoč bil doma.

 

 

 

 

 

Banner1
Pavček 2

Spletna stran OŠ Toneta Pavčka uporablja piškotke. Ti ne shranjujejo Vaših osebnih podatkov. Več o piškotkih ...